ne pišem jih še, vendar o njih pogosto govorim pri delu. danes sem nekomu napisal, da rad pripovedujem o tem, kaj je Bog storil zame. imam nekaj dragocenih izkušenj.
no, v kategorijo spominov spada večina člankov tukaj. posebno doživetje je, če imamo trenutek, da se ustavimo, ko jih kaj povrne v misli. naj je to proustov piškotek - okus, vonj, dokument - informacija, davno pozabljena melodija ali oblika, predmet, ki smo ga naredili sami, lahko sproži plaz spominov. in kdaj pa kdaj kakšno solzo.
po mojem so spomini lahko pokazatelj sebičnosti. glejte na primer tole. ni nobena skrivnost, da je bila vojaščina v glavnem človeku tuja in zoprna. bil si na silo, kjer so določili drugi, delal, kar so hoteli drugi in se učil veščin, ki jih nisi želel ne obvladati, ne kadarkoli uporabiti.
neverjetno je, da sem že v letih, ko se, kar smo doživljali, že težko prenese drugim. mlajši težko dojamete, da v vojašnicah niso takrat imeli tople vode. niti kopalnic ne. takih, ki bi spominjale na današnje kopali smo se lahko (reci in piši) enkrat tedensko. v skupnih kopalnicah. kdor je hotel, se je lahko dnevno nagnil nad betonsko korito in skopal v (pozimi) ledeno mrzli vodi. jaz sem tam pral olivnozelene dokolenke. seveda nisem dovolil, da bi okoliščine vplivale na moje razpoloženje. dalo se je preživeti, a zagotovo ni bilo prijetno.
no, nekaj letih po tej izkušnji sem se ob priliki spominjal vojaških dni. tudi korita in dokolenk. in šokiran sem bil, da so prinesli spomini neko toplino! že res, da možgani selektivno pomnijo zadeve - negativne potiskajo, tako da ostanejo lepi spomini. na ta način se branimo pred stresom. ampak, da tisto, kar je bilo zoprno, dobi etiketo prijetnega...? edina razlaga je, da so bili to moji spomini in moj um jih je imel kratko malo rad. kar sram me je.
kar vidite zgoraj, pa je nekoliko podobno. delal sem v naglici, zadnji hip. adam je moral dobiti v roke vabila, da bi jih lahko razdelil prijateljem. leto poprej sem si bil vzel več časa, in sploh - moja deviza je: kar delaš, delaj po najboljših močeh. torej stres. vendar pri spominu, ki ga slika vzbuja, ni ničesar negativnega.
na hitro sem narisal preprosto ilustracijo, ki pa je vendar prav efektna. adam je praznoval 9. rojstni dan. vzel sem si le toliko časa, da sem z razporeditvijo črk ponazoril star, nevzdrževan tipkarski stroj in posnemal tekoče sporočilo na displeju. središčna svetloba je zdajšnja predelava slike - posledica osvetlitve in fotoaparata, ter hitrih sprememb v aplikaciji iphoto. različico poglejte tukaj.
upam, da bo moji umetniški prijateljici celotna ideja všeč. če bom imel sreče, mi bo pokomentirala po mailu. letvica je visoko, kaj čemo? ni mi žal. dajmo vse od sebe.
Ni komentarjev:
Objavite komentar
c'è nessuno?